Pred štirinajstimi leti je časopis Shanghai Daily intervjuval Ye Wenhana v njegovem majhnem zasebnem muzeju na cesti Pushan. Pred kratkim sem ga obiskal in ugotovil, da je muzej zaprt. Povedali so mi, da je ostareli zbiratelj umrl pred dvema letoma.
Njegova 53-letna hči Ye Feiyan hrani zbirko doma. Pojasnila je, da bodo prvotno lokacijo muzeja porušili zaradi prenove mesta.
Logotip šole je nekoč visel na steni zasebnega muzeja in obiskovalcem prikazoval zgodovino in moto šol po vsej Kitajski.
Na voljo so v različnih oblikah, od osnovne šole do univerze: trikotniki, pravokotniki, kvadrati, krogi in diamanti. Izdelani so iz srebra, zlata, bakra, emajla, plastike, blaga ali papirja.
Značke lahko razdelimo glede na način nošenja. Nekatere se pripnejo s sponko, nekatere se pripnejo z žeblji, nekatere se pritrdijo z gumbi, nekatere pa se obesijo na oblačila ali klobuke.
Ye Wenhan je nekoč izjavil, da je zbral značke vseh kitajskih provinc, razen Qinghaija in avtonomne regije Tibet.
»Šola je moj najljubši kraj v življenju,« je Ye povedal v intervjuju pred smrtjo. »Zbiranje šolskih značk je način, da se približam šoli.«
Rodil se je leta 1931 v Šanghaju. Pred njegovim rojstvom se je njegov oče preselil v Šanghaj iz province Guangdong na jugu Kitajske, da bi vodil gradnjo veleblagovnice Yong'an. Ye Wenhan je kot otrok prejel najboljšo izobrazbo.
Ko je bil star komaj 5 let, je Ye spremljal očeta na starinarnice v iskanju skritega nakita. Pod vplivom te izkušnje je razvil strast do zbiranja starin. Toda za razliko od očeta, ki obožuje stare znamke in kovance, se Yehova zbirka osredotoča na šolske značke.
Njegovi prvi predmeti so bili na osnovni šoli Xunguang, kjer je študiral. Po končani srednji šoli je Ye nadaljeval študij angleščine, računovodstva, statistike in fotografije na več poklicnih šolah.
Ye je kasneje začel opravljati odvetniško prakso in se usposobil za profesionalnega pravnega svetovalca. Odprl je pisarno, da bi nudil brezplačno pravno svetovanje tistim, ki ga potrebujejo.
»Moj oče je vztrajen, strasten in odgovoren človek,« je dejala njegova hči Ye Feiyan. »Ko sem bila otrok, sem imela pomanjkanje kalcija. Oče je kadil dve škatlici cigaret na dan in opustil to navado, da bi mi lahko kupil kalcijeve tablete.«
Marca 1980 je Ye Wenhan porabil 10 juanov (1,5 ameriškega dolarja) za nakup srebrne značke univerze Tongji, kar lahko štejemo za začetek njegove resne zbirke.
Ikona obrnjenega trikotnika je tipičen slog obdobja Republike Kitajske (1912–1949). Če gledamo v nasprotni smeri urinega kazalca iz zgornjega desnega kota, trije vogali simbolizirajo dobrohotnost, modrost oziroma pogum.
Emblem Pekinške univerze iz leta 1924 je prav tako zgodnja zbirka. Napisal ga je Lu Xun, vodilna osebnost sodobne kitajske književnosti, in ima številko »105«.
Bakrena značka s premerom več kot 18 centimetrov prihaja iz Nacionalnega inštituta za izobraževanje in je bila izdelana leta 1949. To je največja ikona v njegovi zbirki. Najmanjša prihaja iz Japonske in ima premer 1 cm.
»Poglej to šolsko značko,« mi je navdušeno rekla Ye Feiyan. »Okrašena je z diamantom.«
Ta ponarejeni dragulj je postavljen v sredino ravnega emblema letalske šole.
V tem morju značk izstopa osmerokotna srebrna značka. Velika značka pripada dekliški šoli v provinci Liaoning na severovzhodu Kitajske. Na šolski znački je vgravirano šestnajstmestno geslo Konfucija, Konfucijevi analekti, ki učence opozarja, naj ne gledajo, poslušajo, govorijo ali počnejo ničesar, kar krši moralo.
Ye je povedala, da je njen oče za eno svojih najdragocenejših značk imel prstan, ki ga je njegov zet prejel ob diplomi na Univerzi sv. Janeza v Šanghaju. Univerzo, ki so jo leta 1879 ustanovili ameriški misijonarji, so do zaprtja leta 1952 ustanovili ena najprestižnejših univerz na Kitajskem.
Značke v obliki prstanov, na katerih je vgravirano geslo angleške šole »Luč in resnica«, se izdajajo le za dve akademski leti in so zato izjemno redke. Yejev svak je prstan nosil vsak dan in ga je Yeju podaril pred smrtjo.
»Iskreno povedano, nisem mogla razumeti očetove obsedenosti s šolsko značko,« je dejala njegova hči. »Po njegovi smrti sem prevzela odgovornost za zbirko in začela ceniti njegov trud, ko sem spoznala, da ima vsaka šolska značka svojo zgodbo.«
Njegovo zbirko je obogatila z iskanjem značk tujih šol in s prošnjo sorodnikov, ki živijo v tujini, naj poiščejo zanimive predmete. Kadar koli potuje v tujino, obišče lokalne bolšje trge in znane univerze, da bi razširila svojo zbirko.
»Moja največja želja je, da bi nekega dne spet našel prostor za razstavljanje očetove zbirke.«
Čas objave: 25. oktober 2023
